Radlje ob Dravi, sobota, 8. septembra – Saj ne, da bi bile Radlje nesvobodne, a po včerajšnjem (tradicionalnem) Popoldnevu partizanskih pesmi v organizaciji borčevske organizacije iz Radelj so gotovo še bolj. Kakšne tri stotnije obiskovalcev festivala, ki so do zadnjega kotička napolnili parter velike dvorano Športne hiše v Radljah ob Dravi, to lahko potrdijo, tako kot so potrjevali ob vsakem nastopu sodelujočih zasedb in posameznikov. Dlani so bile ob koncu krepko razgrete.
Aplavze so si prislužili čisto vsi (zapisani po vrsti, kakor so osvobajali oder in dvorano):
- Dekliški pevski zbor z Remšnika,
- Moški pevski zbor iz Radelj ob Dravi,
- Marjetka Popovski iz Izole,
- Jahači Revolucije iz Radovljice,
- in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta.
Jahačem revolucije ni prihoda preprečila ne navigacijska naprava, ki je iskala svoje neobičajne poti na Koroško in ne prometna nesreča tik pred Radljami, s katero so temne sile poskušale preprečiti njihov prihod. Tako kot pravi glasbeni gverilci so se znašli, obrnili na cesti in poiskali malo bolj rabrazdano pot naokrog čez Vuhred in spodobno ujeli tudi napovedano uro tonske vaje. Roko na srce, niti Andrejev neuspešen skok zadaj z odra po tonski vaji, po katerem je v ribo pristal tik pod plezalno steno držeč svojo kitaro visoko nad tlemi. Kitara je preživela povsem nepoškodovana, Andrej pa je spodbujen z uspešnim prakticiranjem borilnih veščin skoraj celo življenje v maniri pravega borca z nekaj nepomembnimi praskami vrh glave borbeno popeljal Jahače revolucije do nove (etapne) zmage. Čeprav, roko na srce, bi se na koncu festivala vsi nastopajoči lahko odeli v “rumene majice”, če se poslužimo športnega žargona.
A ne le oni, tudi organizatorji. Karl Kotnik je poskrbel, da je teklo vse kot namazano. Skrit v ozadju je poskrbel, da so bile vse niti na svojem mestu. Od začetnega postavljanja odra in ozvočenja odličnega Andraža Gabrijelčiča z ekipo, do zadnje žlice partizanskega golaža za vse, ne le za nastopajoče in prijetnega druženja ob kozarčku pogovora.
Pobudnik tega festivala, radeljski župan Alan Bukovnik, je govoril, a malo, saj je kot moderator prireditve prepustil besedo nastopajočim. In govorniku, ja tudi je bil eden, predsedniku borčevske organizacije Titu Turnšku, ki je besede polagal z občutkom, hudomušno in z mero za čas. Vse pohvale. Evropski poslanec Igor Šoltes ni govoril. Do konca prireditve. Takrat je nastopajočim zaupal, da ga je imelo, da bi kar na oder skočil, prijel bas kitaro in dodal kakšno svojo glasbeno kombinacijo. Škoda da ni. Najbrž bi bilo zanimivo. Je pa rekel, da se še vidimo, naslednjič “brez reklca”.
Nekaj malega se je ujelo tudi v “uradni objektiv” Jahačev revolucije.
Župan Alan Bukovnik v vlogi moderatorja.
Tit Turnšek v vlogi Tita Turnška.
Dekliški pevski zbor z Remšnika.
Moški pevski zbor iz Radelj ob Dravi.
V nabito polni dvorani.
Z živahno Marjetko Popovski iz Izole.
Jahači revolucije iz Radovljice.
In veliki finale z legendarnimi TPPZ Pinko Tomažič iz Trsta.
Kogar koli si vprašal, vsakomur je bilo žal, da je bilo že konec. Saj bo še. Še bo, nič bat.
P.S.:
Pa brez zamere, dodaja Leonard Konj, malo več fotografij Jahačev revolucije je zgolj zato, ker je to spletna stran Jahačev revolucije. Njih delež ni bil na prireditvi nič večji.
P.P.S.:
Andrej bi v času nastopa moral prevzeti literarno nagrado v Sveti Trojici v Slovenskih Goricah, a je to storil njegov prijatelj.
Jahači revolucije 