Sivi sokole (z dodatkom)

Sivi sokole, prijatelju stari,
daj mi krila, sokole da preletim planine.

 

Visoka je planina, nebo iznad nje,
a na nebu sivi soko, gleda na mene.

 

Duboka je Sutjeska, kanjon iznad nje
na kanjonu junak stoji, gleda ranjene.

 

Sutjeska je probijena, ranjeni su spašeni
a naš stari heroj Sava osta mrtav da leži.

 

Imeli smo eno državo, za katero smo krvaveli, zdaj imamo vsak svojo.
Imeli smo eno zunanjo politiko, zdaj se prepiramo. Lahko imamo svoje države, samo pogovarjati se začnimo, ne pa da …

 

Svaka je plamenica svoja država                 
A u narodima svima patnja zaborava
.

 

Sivi sokole…

 

Tole še dolgujemo – 26. april

Tale foto utrinek se je premikal s fotoaparata v računalnik, se potem vlekel po računalniku, da je končno našel pot tudi na spletno stran. Skoraj mesec kasneje. Če bi Osvobodilno fronto tako ustanavljali, bi bila še danes druga svetovna vojna. No, saj za ene je. A ne za Tolmince. 500 letno tradicijo uporov imajo. Bili smo jahači na proslavi ob Dnevu upora. Z županom Urošem Brežanom, predsednikom ZZB NOV Rokom Uršičem, Ajda Sovdat in Maša Mežnar sta pripeljali Cankarja, Boštjan je brenkal na kitaro, Andrej razbijal, govoril in pel, Vid na na čase tenko piskal. Vse to, da je tudi publika kaj imela od tega.

Osvoboditev Radelj

Radlje ob Dravi, sobota, 8. septembra – Saj ne, da bi bile Radlje nesvobodne, a po včerajšnjem (tradicionalnem) Popoldnevu partizanskih pesmi v organizaciji borčevske organizacije iz Radelj so gotovo še bolj. Kakšne tri stotnije obiskovalcev festivala, ki so do zadnjega kotička napolnili parter velike dvorano Športne hiše v Radljah ob Dravi, to lahko potrdijo, tako kot so potrjevali ob vsakem nastopu sodelujočih zasedb in posameznikov. Dlani so bile ob koncu krepko razgrete.

Aplavze so si prislužili čisto vsi (zapisani po vrsti, kakor so osvobajali oder in dvorano):

  • Dekliški pevski zbor z Remšnika,
  • Moški pevski zbor iz Radelj ob Dravi,
  • Marjetka Popovski iz Izole,
  • Jahači Revolucije iz Radovljice,
  • in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta.

Jahačem revolucije ni prihoda preprečila ne navigacijska naprava, ki je iskala svoje neobičajne poti na Koroško in ne prometna nesreča tik pred Radljami, s katero so temne sile poskušale preprečiti njihov prihod. Tako kot pravi glasbeni gverilci so se znašli, obrnili na cesti in poiskali malo bolj rabrazdano pot naokrog čez Vuhred in spodobno ujeli tudi napovedano uro tonske vaje. Roko na srce, niti Andrejev neuspešen skok zadaj z odra po tonski vaji, po katerem je v ribo pristal tik pod plezalno steno držeč svojo kitaro visoko nad tlemi. Kitara je preživela povsem nepoškodovana, Andrej pa je spodbujen z uspešnim prakticiranjem borilnih veščin skoraj celo življenje v maniri pravega borca z nekaj nepomembnimi praskami vrh glave borbeno popeljal Jahače revolucije do nove (etapne) zmage. Čeprav, roko na srce, bi se na koncu festivala vsi nastopajoči lahko odeli v “rumene majice”, če se poslužimo športnega žargona.

A ne le oni, tudi organizatorji. Karl Kotnik je poskrbel, da je teklo vse kot namazano. Skrit v ozadju je poskrbel, da so bile vse niti na svojem mestu. Od začetnega postavljanja odra in ozvočenja odličnega Andraža Gabrijelčiča z ekipo, do zadnje žlice partizanskega golaža za vse, ne le za nastopajoče in prijetnega druženja ob kozarčku pogovora.

Pobudnik tega festivala, radeljski župan Alan Bukovnik, je govoril, a malo, saj je kot moderator prireditve prepustil besedo nastopajočim. In govorniku, ja tudi je bil eden, predsedniku borčevske organizacije Titu Turnšku, ki je besede polagal z občutkom, hudomušno in z mero za čas. Vse pohvale. Evropski poslanec Igor Šoltes ni govoril. Do konca prireditve. Takrat je nastopajočim zaupal, da ga je imelo, da bi kar na oder skočil, prijel bas kitaro in dodal kakšno svojo glasbeno kombinacijo. Škoda da ni. Najbrž bi bilo zanimivo. Je pa rekel, da se še vidimo, naslednjič “brez reklca”.

Nekaj malega se je ujelo tudi v “uradni objektiv” Jahačev revolucije.


Župan Alan Bukovnik v vlogi moderatorja.


Tit Turnšek v vlogi Tita Turnška.


Dekliški pevski zbor z Remšnika.


Moški pevski zbor iz Radelj ob Dravi.


V nabito polni dvorani.


Z živahno Marjetko Popovski iz Izole.


Jahači revolucije iz Radovljice.


In veliki finale z legendarnimi TPPZ Pinko Tomažič iz Trsta.

Kogar koli si vprašal, vsakomur je bilo žal, da je bilo že konec. Saj bo še. Še bo, nič bat.

P.S.:
Pa brez zamere, dodaja Leonard Konj, malo več fotografij Jahačev revolucije je zgolj zato, ker je to spletna stran Jahačev revolucije. Njih delež ni bil na prireditvi nič večji.

P.P.S.:

Andrej bi v času nastopa moral prevzeti literarno nagrado v Sveti Trojici v Slovenskih Goricah, a je to storil njegov prijatelj.

Popoldan partizanskih pesmi 2018, Radlje ob Dravi

Popoldan partizanskih pesmi 2018 bo vsoboto 8. septembra 2018, ob 17. uri v veliki dvorani Športne hiše v Radljah ob Dravi.

Seznam nastopajočih obeta:

  • Jahači revolucije iz Radovljice,
  • Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta,
  • Marjetka Popovski iz Izole,
  • Moški pevski zbor iz Radelj ob Dravi,
  • Dekliški pevski zbor z Remšnika.

Organizator: ZB NOB Radlje ob Dravi.

Če boste ravno na izletu v tistem koncu Slovenije, ogled tega dogodka gotovo bo prijeten zaključek. Mar ne?

Kranj, urejeno (zaenkrat)

Zaenkrat zato, ker smo ostali dolžni vsaj še en “ornk” koncertni dogodek v polni zasedbi in ne na cesti, čeprav je bilo fino in tudi publika je bila dobra. Ne samo dobra, še pomagali so Boštjanu in Andreju. Tako da sta s težkim srcem nehala. A kaj, ko je listov v mapi zmanjkalo. Videoposnetek finalne pesmi je tukaj.

Zaenkrat pa samo par telefotk:

Jahači prijahali v Doslovče

Doslovče, 12. julij – Prišli so tja, koder je mladost preživljal Fran Saleški Finžgar, avtor romana Pod svobodnim soncem, dela, s katerem je slovenski narod pridobil pozitiven naboj, še kako potreben vsakemu narodu. Da se more, če se hoče in da dodatno znanje nikoli odveč.

To sporočilo so v podtonu s seboj prinesli tudi Jahači revolucije, čeprav so časi drugačni, sovrag narodov veliko bolj prikrit, dvorne spletke so se zavlekle na družbena omrežja, sovraga pa ne moremo ugnati s pračkami in dobro taktiko, je pa veliko odvisno od Iztokov, ali bodo podlegli sladkim besedam navideznega brokata in medeninastega zlata virtualnih obljub sodobnih tiranov.

Prav zato je bilo v Doslovčah lepo. Jahači so odpeli svoje, tistim, ki so bili tam pa ni bilo čisto nič žal, da se v širni zgornje gorenjski zabavni ponudbi niso odločili za kakšno komercialno ponudbo tega večera. Saj je bilo tudi z njimi zabavno, ker štosov, ki jih oni nosijo s seboj, nihče ne pripoveduje. Zapete pesmi so bile bonus.

Organizator Četrkovih pravljičnih večerov pred Finžgarjevo rojstno hišo, žirovniški Zavod za turizem in kulturo je poskrbel za vse, celo kavico je Petra priskrbela, tekočine pa je bilo dovolj, da so udeleženci posedeli še pozno v noč. Zato Vid, Boštjan in Andrej na koncu niso odjahali v sončni zahod. Ta se je zgodil že nekje med koncertom.

Vse fotografije je posnel odlični tehnični sodelavec Miha Šest. Njegovo fotoreportažo si lahko ogledat tukaj.